V sto letih, od začetka industrijske revolucije, se je človeštvo naučilo izkoriščati naravo in njene vire. Šele v zadnjem desetletju pa se je začelo zavedati, da naravni darovi niso neomejeni. Ljudje se vse bolj obračajo k obnovljivim virom energije, s katerimi ne obremenjujejo narave in ne ogrožajo naravne biodiverzitete.
Zavoljo ohranitve naravne biodiverzitete se moramo obrniti proti okolju prijaznejšim načinom pridobivanja električne energije in ena izmed oblik t. i. čiste energije je sončna energija. Za svojo proizvodnjo ne potrebuje posebnega prostora, saj jo pravzprav lahko postavimo na katerikoli že obstoječi objekt, če le ima pravilno orientirano streho. Sončna elektrarna nima negativnega vpliva na okoljske živali, saj ne povzroča nobenega hrupa, ponoči pa sploh ne dela. Ne povzroča nobenega onesnaževanja, saj za svoje obratovanje ne potrebuje ničesar razen sončne svetlobe. S tem ugodimo zahtevi po ohranjanju čistega in zdravega okolja za zanamce.
Za sončne elektrarne se pogosto uporablja tudi izraz fotovoltaična elektrarna. Pomen je v obeh primerih enak. Sončna elektrarna pomeni pretvorbo sončne svetlobe v električno energijo. Z izrazom fotovoltaika, ki izhaja iz angleškega izraza »photovoltaics« (od tod svetovno znana kratica PV), pa izrazimo izkoriščanje fotoefetkta oz. svetlobnega učinka za pridobivanje električne energije. Beseda fotovoltaika izvira iz grške besede »phos«, ki pomeni svetloba in »volt«, ki pomeni enoto električne napetosti. Torej gre za vedo, ki preučuje pretvorbo svetlobne energije v električno. Fotoelektrični pojav je odkril francoski fizik Alexandre-Edmond Becquerel že leta 1839. Ugotovil je, da se jakost električnega toka med elektrodama v elektrolitu poveča, če so elektrode obsijane s soncem. Fotovoltaični sistemi so vsi sistemi, ki izkoriščajo PV pojav. Taki sistemi so sestavljeni iz fotovoltaičnih modulov, te pa iz še manjših enot, t.i. sončnih celic.